Tjaša Nižetić Sardžoski šolsko leto 2020/2021
1)Na temo Počutim se dobro sva s pomočnico vzgojiteljice v šolskem letu enkrat tedensko izvajali gibalne urice v večnamenskem prostoru, se veliko gibali na igrišču ter hodili na sprehode (vsak teden je bil obvezen sprehod v Portorož). Izdelali smo taktilne plošče. Na podlago iz penastih puzzlov smo zalepili različne materiale in snovi kot so vrvica, spužva, pluta, kamenje, mreža, aluminijasti pokrovčki, zamaški, pesek, suho listje, les... Otroci so pri tem pomagali polagati materiale oz. snovi na podlago ter jo že tu občutili z rokami. Eno izmed gibalnih uric smo poimenovali sprehod po gozdu. Otroci so na njem razvijali naravne oblike gibanja kot so hoja in tek z bosimi nogami, plazenje, lazenje ter prestopanje. Gozdni poligon je vseboval hojo po taktilnih ploščah, plazenje pod ovirami, plezanje čez lestev, lazenje po blazini ter prestopanje vrvi. Ko so otroci poligon nekajkrat izvedli, so ob najini spodbudi, plošče zamenjali in ponovili gibalne vaje. Ob zaključku gibalne urice, ko so se ob socialni igri Dežek umirili, sva z otroki izvedli še evalvacijo. Povprašali sva jih o počutju ter ugotovili, da so se dobro počutili, ker so lahko hodili bosi in pri tem neznansko uživali. V igralnici smo oblikovali kotiček, kjer so bile taktilne plošče na razpolago otrokom, da si jih sami vzamejo in organizirajo igro.
2)Z obvestilom na oglasni deski sva starše pozvali, da zbiramo odpadno embalažo od hrane. Otroci so z veseljem v vrtec prinašali prazne škatle, vrečke, ovitke od raznovrstne hrane. Vse to smo najprej (en teden) shranjevali v veliko škatlo. Nato sva na tla postavili zeleno in rdečo škatlo. Pogovarjali smo se o zdravi oz. nezdravi hrani. Pri tem je posamezni otrok iz velike škatle vzel embalažo ter bil spodbujen, da pove ali je to embalaža od zdrave ali nezdrave hrane. Ugotoviti je moral, kam sodi embalaža oz. ali jo bo odložil v zeleno škatlo kot zdravo ali v rdečo kot nezdravo hrano. Na steno sva namestili večji poli papirja v zeleni in rdeči barvi. Skupaj z otroki smo na papir narisali vesel oz. žalosten obraz. Nato so otroci pričeli z lepljenjem embalaže. Na zelen papir, z veselim obrazom, so zalepili hrano, ki je zdrava, na rdeč papir, z žalostnim obrazom, pa hrano ki ni preveč zdrava. Ob tem so se včasih posvetovali z nama. Diagram je bil na steni igralnice dva tedna. Otroci so se ob njem večkrat zadrževali in pogovarjali.
3)Izdelali sva slikaniški model pravljice Zelo lačna gosenica ter 2 lutki: majhno in veliko gosenico. Ob pripovedovanju pravljice sva s ščipalko sličice pripenjali na vrvico. Otroci so bili ob pripovedovanju spodbujeni, da štejejo sadeže, ki so bili na sličicah. Slikaniški model pravljice je bil na vrvici nameščen ves teden. Otroci so se ob njem večkrat zaustavili in pripovedovali zgodbico. Skupaj smo ugotavljali, katero zdravo in katero nezdravo hrano je gosenica pojedla. Na steno igralnice sva pritrdili diagram v obliki gosenice. Ena izmed gosenic je bila vesela, druga žalostna. Ob digramu so prisluhnili izmišljeni zgodbi o veseli in žalostni gosenici. Ob pripovedovanju sva v diagram s pomočjo strepa pritrjevali sličice. Otroci so kmalu ugotovili, zakaj je ena gosenica vesela, druga pa žalostna. Nato sva sličice, na katerih je bila raznolika hrana, odstranili. Otroke sva vprašali, kaj naj gosenica je, da bo zdrava in vesela oz. kaj je bolje, da ne je, da ne bo zbolela in bila žalostna. Otroci so nato sličice sami pritrjevali in razvrščali, se ob tem pogovarjali in se včasih posvetovali z nama. Ob sličicah so tudi prepoznavali različno vrsto hrane.
4)Otrokom sva v jutranjem krogu na tla v igralnici postavili različne predmete in sestavine. Pozvali sva jih, da izberejo tiste, ki jih potrebujemo, da lahko pripravimo čaj. Otroci so najprej izbrali med. Z vprašanji sva jih spodbujali, da ugotovijo, kaj bi še potrebovali. Ko smo zbrali vse pripomočke in sestavine, smo jih odnesli na mizo. V grelniku za vodo smo segreli vodo, ob tem smo se pogovarjali, katere vrsta čaja poznamo. Vsak je v svoj lonček dal vrečko čaja, ki si jo je izbral, nato smo dolili vročo vodo. Vsak je iz kozarca s svojo žličko vzel med, ga najprej polizal in ga dodal v čaj. Narezali smo limono ter poizkusi limonine rezine. Ugotovili smo, kakšnega okusa so in se ob tem kremžili. Pogovarjali smo se o tem, zakaj je limona zdrava. Otroci so limono oželi sami ter si jo eno žličko dodali v čaj. Počakali smo, da se je čaj nekoliko ohladil in ga poizkusili. Otrokom je bil čaj, ki so ga sami pripravili všeč, saj so ga vsi z veseljem popili. Še enkrat smo ponovili, kaj vse potrebujemo za pripravo čaja. Po končani dejavnosti, sva otrokom predstavili prstno igrico Kje je panj in čebele.
5) Po vrnitvi otrok v vrtec, po končani epidemiji, sva razmišljali, kako otrokom povedati, da je pomembno, da vzdržujejo razdaljo, da se čim manj dotikajo in da je bolje, da se ne objemajo. Ob vseh priporočilih, ki sva jih prejeli s strani ravnateljice oz. NIJZ-ja, sva bili v začetku kar malo zaskrbljeni. Spraševali sva se: Otroci so še majhni, kako bodo razumeli, na kakšen način naj jim poveva? Domislili sva si obliko rožice iz papirja, ki bodo v primerni razdalji zalepljene na tleh igralnice. Že pred odprtjem vrtca sva izrezali rožice različnih barv in vzorcev ter jih prilepili na tla (v ustrezni razdalji). Odstranili sva stole ter ob mizah pustili le 9 stolov, saj sva toliko otrok pričakovali. Otroci so pomalicali na primerni razdalji. Po malici so si izbrali rožico ter nanjo sedli. Stekel je pogovor. Otroci so se po dveh mesecih spremenili, postali so odgovornejši, zrelejši, tudi govoriti so pričeli v stavkih. Najprej smo iskali ideje, kako bi se po novem objemali. Dogovorili smo se, da si bomo pošiljali poljubčke na daljavo z roko in si večkrat povedali: rad te imam. V kopalnici smo na tla prilepili trak, ki ga bo smel le po eden prestopiti. Prav tako smo zalepili trak, da smo ločili del prvih jasli in naš del. Trak ne smemo prestopiti. Večkrat smo si umivali roke, jih pri tem temeljito namilili (v pomoč nam je bila prstna igra Ribiči) in s papirnato brisačo osušili. Ker je bilo otrok le 9, so se dokaj hitro navadili na nova pravila. Po malici in osebni higieni so vselej sedli na rožico, ki je bila zalepljen na tleh. Na ta način smo izvajali gibalne vaje, prisluhnili pravljicam, peli pesmice ali plesali ob glasbi. Kasnejše dejavnosti so potekale na igrišču, kjer so se otroci sprostili, kljub temu pa sva bili pozorni, da ni bilo preveč dotikov in bližine. Večkrat sva jim to nakazali na neverbalen, vendar nežen način ter prisluhnili njihovim potrebam.
